Sončna elektrarna po meri objekta

Danes ponoči sem imela ene izmed bolj norih sanj zadnje čase. Norih v obeh pomenih besede. V pozitivnem zato, ker bi tako bajto, definitivno takoj, pri priči, v tem momentu  imela in v negativnem zato, ker nimam pojma, kako bi se teh sanj lotila, da bi se čim prej uresničile. Moja bajta se je svetila na zelenem ozadju, kot da je zlata. Si predstavljate ta kontrast? Bila je to čudna hiška – ena sama sončna elektrarna. Celice na strehi, celice na zidovih in v vseh je odsevalo zlato zahajajoče sonce. Kot prekrasen steklen grad. Sploh ne vem, kako bi porabila ta sončna elektrarna vso pridelano energijo! Ha … lahko bi si privoščila vse drage igračke v kuhinji, v otroški sobi, in moj dragi v garažodelavnici, pa še bi ostalo za vas. Moja sončna elektrarna je lahko dom, bi se glasila nova pravljica. Ali pa to: Kje pa ti živiš, bi me kdo vprašal – v bloku? Ne. V hiši? Ne. Ja, kje pa … v svetilniku al kaj? Ne, sončna elektrarna je moj domek. Noro, vam rečem. Če bi znala vsaj narisati to čudo. Taka sončna elektrarna bi zmagala na vseh arhitekturnih bienalih. Eko hiša prihodnosti. Vi domujete, sončna elektrarna pa dela za vas. Pridete na obisk? Pridite, toda za enkrat lahko le skupaj odsanjamo kaki kafe v tej sončni palači.