Razdejanje sredi dnevne sobe

dnevne sobe4Še en navaden dan, ko prideš ves izmozgan in utrujen iz službe, ko se spomniš, kako so bile stvari v hiši postavljene, preden si odšel zdoma, zdaj ob vrnitvi pa šok. Dnevne sobe vendar nisem pustila takšne! Kaj se je zgodilo? Sanjam? Uščipnem se … auč, boli. Resnično je vse skupaj! Razdejanje sredi dnevne sobe me je že skoraj spravilo v jok, ko sem čisto v kotu dnevne sobe zagledala majhno kosmato in seveda na smrt prestrašeno žival. Tako kot se ona ni zavedala, da del dnevne sobe in da je zašla, tako jaz nisem vedela, od kod se je le vzela. Bila je to nič drugega kot majhna kozica. Opazila sem, da so bila vrata dnevne sobe odprta – tako je najbrž zašla noter in potem ni več znala ven. Čeprav sem se v prvem trenutku jaz zasmilila sama sebi, se mi je zdaj smilila ta uboga nebogljena žival, ki si je le prizadevala priti iz dnevne sobe pa ji to ni nikakor uspelo. Kot posledico je pustila za sabo razdejanje, ki ga ne bo očistil nihče drug kot jaz. Ampak zdaj se s tem več ne obremenjujem. Naenkrat več ne čutim utrujenosti. Čutim dolžnost in skrb za kozico in ko se tako a vse pretege skušam spomniti, komu bi lahko pripadala, nekdo pozvoni. Le kdo bi zdaj lahko bil? Nihče drug kot sosedov Lukec, ki mu je pobegnila Špelca, on pa jo neutrudno išče že ves dopoldan. Ja, kozica je bila Špelca, ki si danes omislila sprehod do moje dnevne sobe.