Prazniki in učenje angleščine

Meni prazniki vedno prehitro minejo. Ne razumem tistih, ki si vedno želijo, da jih sploh ne bi bilo, ali pa, da bi čim hitreje minili. Mama mi pravi, da je to zato, ker mi je še lepo in z rožicami postlano. Ko bom odrasla in bom morala skrbeti sama zase, mi bo menda bolj jasno, zakaj vsi o praznikih ne mislijo tako kot jaz. Bo že držalo. Imam pa jaz en drug problem. Ker je vse prehitro minilo in mi med tem čudovitim časom učenje angleščine ni prišlo niti enkrat samkrat na pamet, mi zdaj teče voda – kaj voda, hudournik – v grlo. Pogledala sem že raznorazne nasvete, kako naj bi učenje angleščine najbolj efektivno izvedla ampak, mi ni do tega, da bi sploh začela. Na steno sem si nalepila list na katerem piše: vsaka pot se začne s prvim korakom … Drži. Zdaj si moram samo zamislit, da je na koncu moje poti privlačna služba, za katero je učenje angleščine, eden od tistih korakov. Najraje kar prvi. Fuj! Mama mi je na začetku počitnic pritresla knjigo z naslovom Pojej živo žabo. Okeeijj?! Najprej sem mislila, da ji je kaj padlo na glavo, ko pa sem vse prebrala, sem razumela, kaj mi je hotela povedat. Gre namreč tako: učenje angleščine je moja živa žaba. In tisto, kar se mi najbolj gnusi, moram naredit/požret najprej, ker bo potem vse ostalo samo še pesem. Torej, ni druge. Pojest moram  vse tiste kvadratke na urniku, kjer piše: učenje angleščine. Povejte mi vsaj, s čim naj si, malo vsaj, pocukram to gnusno žabo???